Zelo dolgo sem razmišljal, kako začeti ta blog, glede na to, da je bilo o Covidu-19 že toliko povedanega. Toliko smo že slišali na to temo in zavedamo se, da je ta zgodba počasi obrnila pozornost nase in tako spremenila prihodnost.
Vsi vemo, kako je ta pošast prišla na svet.
Vsi vemo, da smo jo na začetku malce ignorirali.
A potem?
Potem smo začeli razmišljati… O čem?
Seveda vsak na svoj način. Jaz, kot človek, ki nikoli ni nehal verjeti vase, sem na te stvari gledal kot na neko trenutno krizo. V življenju smo jih že imeli. Borimo se. Gremo naprej. Po drugi strani pa moram priznati, da mi je ta izolacija v tem trenutku življenja nekako odgovarjala. Končno sem po dolgem času lahko delal stvari, za katere dolgo ni bilo časa. Tempo življenja in kariera, če ju nimaš pod nadzorom, te lahko odvedejo zelo daleč od tebe samega. Če bi govorili o mobilnemu telefonu, bi temu rekli: »Ponastavitev naprave na tovarniške nastavitve.« Prav to se je zgodilo meni.
Začel sem razmišljati o svoji družini. O njej sem razmišljal tudi do zdaj, a zdaj sem razmišljal nekoliko drugače.
Nekako širše.
Z mojim dekletom Majo sva živela v Ljubljani, vikende pa je z nama preživljala tudi moja osemletna hčerkica Mila, ki sicer živi pri moji bivši soprogi v Luciji. Maja je delala v lokalu v Ljubljani, jaz pa sem v tem trenutku življenja večinoma delal na projektih. To delo na projektih je pomenilo, da ste nekaj mesecev zares delali kot konj, po 12, 13 ur dnevno. Zato smo po končanem projektu vsi potrebovali nekaj mesecev, da napolnimo baterije. Tko to gre. Usoda je hotela, da sva z Majo v maju leta 2019 odšla na malo daljši oddih v Pulj. Oba sva želela vsaj za nekaj časa pobegniti od tempa v Ljubljani. Po drugi strani pa je bil Pulj bliže Luciji, tako da je moja Mila nemoteno še naprej preživljala vikende pri nama. Le da tokrat na morju. Najela sva prekrasno stanovanje z balkonom in pogledom na morje. Čarobne so bile tiste jutranje kavice na balkonu. Dojel sem, da mi, ljudje s celine, dvakrat ali trikrat po deset dni na leto živimo, kot tisti, ki prebivajo ob morju, živijo vse življenje.
Ko je leto 2019 počasi, a zanesljivo, šlo h koncu, se je enako dogajalo z najinimi prihranki. Dopusta je bilo konec. Začelo je dišati po Ljubljani. Toda potem se nama je nekako uspelo vrniti k delovnim obveznostim, ne da bi zapustila Pulj. Maja je dobila delo v nekem lokalu, jaz pa sem zahvaljujoč internetu še naprej lahko opravljal posel. Tako sva dočakala Novo leto 2020. Na morju. Vseeno, načrtovala sva, da se marca tega leta vrneva v Ljubljano. Čakal me je pomemben projekt, za katerega smo se dogovarjali zelo dolgo. In ko sva bila večinoma že pripravljena na pakiranje… Namesto projekta je prišla »gospodična karantena«. To je bil začetek najdaljših počitnic v mojem življenju. Vsi projekti so bili do nadaljnjega ustavljeni.
Ne glede na vse, ves ta čas sem vsak petek odhajal po svojo Milo v Lucijo in jo spet vrnil v nedeljo. Vsi vemo, prečkanje državnih mej v času karantene, je postajal vse večji problem. Ali zaradi različnih odlokov državnih organov v različnih državah, ali pa zaradi ljudi, ki jih je bilo vse bolj strah pandemije? Kdo bi vedel. Neskončno hvaležen sem vsem zaposlenim pri mejni policiji, ki so mi vsak vikend pomagali z nasveti kako po novih pravilih najti možnost za prehod državne meje, vse to zato, da grem po svojo hčer. Pri tem je ironično, da sem po prehodu hrvaško-slovenske meje imel le pet kilometrov vožnje do naslova nekdanje soproge, tako da sem se že po petnajstih minutah vračal nazaj prek istega prehoda, le da tokrat z Milo v vozilu.
Večinoma mi je pri teh vožnjah družbo delala Maja. Vse dokler se ni zgodil prvi zaplet. Prvi problem. Klientka iz Postojne mi je predlagala petkov poslovni sestanek v Postojni, saj je vedela, da se zaradi svoje Mile vsak vikend vozim v Lucijo. Pri vstopu v Slovenijo mi je mejni policist, ki me je sicer že od prej poznal, dejal: »Ti lahko greš v Slovenijo, ker imaš poslovni sestanek, a tvoje dekle ne more, ker bi morala takoj v karanteno. Vrnite se za Hrvaško. Naj gre ona na kavo v Umagu, ti pa pojdi brez nje.« In tako sva storila. Majo sem pustil v Umagu in se vrnil na mejo. Ko sva po vsem tem moja Mila in jaz prišla v Umag po Majo, sva izvedela, da v Umagu lokali ne delajo. Nič ni delalo. Maja je se je dve uri in pol sprehajala po praznem Umagu.
Spominjam se tudi neke druge situacije.
Mila je bila ves teden pri nama v Pulju, saj ni bilo šole. A v tem času so se spremenila pravila za prečkanje državnih mej. Zdaj nisem imel več nobenih pogojev, da vstopim v Slovenijo. Spet so mi pomagali mejni policisti, ki so dovolili, da pokličem nekdanjo soprogo, ki je z druge strani prišla do meje in dovolili so ji počakati deset metrov od zapornice, da je najina Mila sama prišla z ene strani meje na drugo. Kot v filmu. Mila se je vsakih nekaj metrov obrnila in gledala me je, kot da je vedela, da naslednji vikend ne bomo skupaj. Tako je bilo. Tudi naslednji vikend. In vikende po tem…. Hvala bogu, da obstajata Viber in Skype, da sva se na ta način slišala in videla vsak dan, ter tako znatno zmanjšala škodo, ki je nastala, ker nisva mogla biti zares skupaj.
Mislim, da so nas te stvari še bolj povezale med sabo.
Tako je bilo vsaj pri meni.
In seveda, ker sem kot človek v življenju borec, sem vedno nekako našel način, da v vsem tem vidim možnost za dobre stvari. In potem…. Recimo… Podmažeš vsa vrata v stanovanju, da ne škripajo. Prepleskaš zidove. Popraviš roleto. Inventura garderobe. Počasi, a zanesljivo, nama je tudi kuhanje postalo precej pomembno. Zelo pogosto nama je bil to edini problem. Kaj bo za kosilo? Oba sva kuhala, zato nama samo kuhanje nikoli ni bil problem. Oba sva uživala v dobri hrani, zato sva v tem času res poskusila skuhati prav vse jedi, ki sva jih imela rada. Kuhala sva tudi jedi, ki mi jih je kuhala pokojna mama, ko sem bil otrok.
To je tisto, kar se je zgodilo v času karantene. V času izolacije. Enostavno začnete razmišljati drugače. Midva sva karanteno izkoristila v celoti pozitivno in se še bolj zbližala. Kasneje mi je Maja pogosto rekla, da je srečna, ker je karanteno preživela z mano. In jaz sem vsekakor srečen, da sem jo preživel z njo.
Dejstvo je, da je Covid-19 bistveno bolj ogrožal starejšo populacijo, kar me je navedlo, da sem začel razmišljati tudi o tem. Nisem ravno star, čeprav imam 48 let, torej niti mlad nisem več. Imam pa dva brata, ki sta znatno starejša od mene. Onadva sta gotovo ogrožena. Začel sem ju klicati vsak dan. Po dolgem času smo začeli vsakodnevno komunicirati. Žalostno je, da nas je šele Covid-19 pripravil do tega. In za to mu hvala.
Spet sem obudil stare stike, tako da je vsakdanji opravek postal večer WhatsApp s Tomom iz Beograda, ali Mišom iz Zagreba, ali Janezom iz Ljubljane. Vsak dan smo se smejali različnim obnašanjem in odlokom naših držav med pandemijo. Ves čas smo gledali Švedsko, ki na svoj način ignorira ves svet. Da ne govorim o vseh aferah pri nabavi medicinske opreme v vseh državah. Brez veze je govoriti o tem.
Gotovo pa je, da je Covid-19 s seboj prinesel tudi čas največje podražitve sredstev in opreme za anti-bakterijsko higieno in zaščito v zgodovini. Spominjam se, nekje na začetku pandemije, ko so vse lekarne naenkrat ostale brez mask. Na internetu je neko podjetje prek oglasa prodajalo 10 najobičajnejših mask za 750 kun. To je bil nor čas. Dnevi, ko smo pred trgovino po pol ure čakali v vrsti. Dnevi, ko so se toaletni papir, moka in kvas kupovali na tone. Dnevi, ko po peti popoldne na bencinski črpalki nisi mogel kupiti cigaret. Ali piva. lahko pa si kupil kekse. Ali čokolado.
»Pa seveda, da je vse to povezano s 5G. In zdaj nam bodo še čipe vgradili,« so govorili nekateri ljudje na forumih, ki so se vsak dan bolj pojavljali na internetu. In potem eksplozija razno raznih koncertov na Youtube…. Vsi so nosili neka sporočila. Skoraj vsi pevci, bendi, igralci, umetniki, so poskušali na ta način priti do svojih oboževalcev.
In potem nek dan zaradi nedolžne napake v znesku pri plačevanju računa za mobitel, televizijo in internet prek mobilne aplikacije, po naključju ostanete brez mobitela, kabelske TV in interneta? Moj sosed tega ni mogel preživeti. Tisto popoldne, ko se mu je to zgodilo, je pri meni pogledal vse tekme tistega dne. Na mojem telefonu je bil vse popoldne. Moje stanovanje ja bilo zanj nekakšna oaza, kamor je dnevno lahko prišel na obisk za uro ali dve. Govoril mi je, da enostavno ne more zdržati ves dan v istem prostoru z otroki in ženo. In pri tem je mimogrede popil pol litra žganja, kot bi trenil z očesom.
Nekaterim ljudem ta izolacija enostavno ni prijala. Počutili so se ujete. Jaz to razumem. A nekaterim, kot sem jaz… Dovolj je bilo šumenje morja na plaži vsako popoldne. Dovolj je bilo dobiti objem ljubljene osebe. Dovolj je bilo z njo zjutraj na balkonu popiti kavico in gledati svit.
Jaz sem se, tako vsaj mislim, v času karantene nečesa tudi naučil.
Mislim, da smo vsi nekako pozabili živeti in da nas je ta izolacija spomnila na nekatere osnovne vrednote.
Ste se tudi vi naučili česa?
Kako ste vi preživeli karanteno?
Kako je vplivala na vas?
Nedavni komentarji