Ko se je infekcija z novim korona 19 virusom približevala iz Kitajske, smo poslušali in gledali o popolnih zaporah mest, držav. Ampak, to se je dogajalo tam nekje, na Kitajskem! Ni se nas preveč dotaknilo. Toliko, kot vse nesreče, tragedije in naravne katastrofe ki se dogajajo po svetu, pa smo jih vendarle obvarovani.
Nato je “preskočila” epidemija v Evropo. Italjanski sever je bil nenadoma mesto obupa. Nogometna tekma je bila mesto iz katerega so ljudje prenesli infekcijo v širšo okolico. Tudi na Hrvaško in v Slovenijo. Ljudje so zbolevali, umirali. Mesta so uvedla popolno karanteno. Potovanja v in izven mesta so bila prepovedana. Regijo ni bilo več mogoče zapustiti. Do tedaj tako sproščena potovanja med državami EU so kar čez noč postala takorekoč prepovedana. Omejana je bila temeljna človekova pravica – svoboda. Svoboda gibanja. Težko prenašam omejitve. Omejitve svobode najtežje.
Marca 2020 me je poklicala novinarka Novega Lista, da ji povem, kako se Slovenija pripravlja na zaprtje družba- lock down in objavila prispevek https://www.novilist.hr/novosti/hrvatska/lijecnica-iz-matulja-svaki-dan-putuje-u-postojnu-ovo-nikad-nisam-dozivjela-zivot-je-gotovo-stao/ pod katerega se še danes, po dveh letih lahko mirno podpišemo. Življenje se je ustavilo. Dobesedno! In, šele začelo se je. Ali me je postalo strah? Ne, me je pa vzpodbudilo še k večji previdnosti.
Kar na lepem so bila srečanja ne samo prepovedana, temeč lahko tudi življenjsko ogrožujoča. Najbolj običajna druženja, srečanja celo znotraj družine so nenadoma postala mesto, kjer so bili mlajši člani ogrožujoči za starejše člane družine. Katastrofa! Sprejeti ukrepi so omejili gibanje na najbolj vitalno: odhod v službo, po osnovna živila, nujnih opravkih, … vse ostali pa se odvija izključno doma, za zaprtimi vrati. Celo otrokom je bilo prepovedan odhod na igrišče, v vrtec, šolo. Ostanite doma so bila sporočila od vsepovsod.
V prvih tednih sem razmišljala, da bi okužbo enostavno prebolela. Okužiti se ne bi bil noben problem. Vse več bolnikov je prihajalo. Nismo vedeli ali imajo novo SARS-2 infekcijo ali katero drugo prehladno bolezen. Šele drugačna klinična slika, nenavaden potek, “čudni” rezultati vitalnih fukcij, so dali slutiti, da je bolnik zbolel za korono. Z laboratorijsko diagnostiko se je zapletalo, ker je bilo teh bolnikov vse več in za takšen silovit porast števila testiranj preprosto ni bilo predvidenih kapaciet. Pogovarjala sem se s kolegi, da bi bilo fino doseči naravno imunust – po preboleli infekciji in potem noramalno delati naprej. Ampak, ko sem spremljala bolnike, kako težke oblike bolezni so imeli, kako zelo so trpeli ob tem, te bolezni preprosto NOČEM! Pomanjkanje zraka je nekaj najbolj strašnega, občutek nemoči in neprestane borbe za vsak vdih. V preteklosti sem videla takšne bolnike le v končnih stopnjah kronične obstruktivne bolezni pljuč. Bolniki imajo kljub nadomestnemu zdravljenju s kisikom stalno občutek pomanjkanja “zraka”, vsak vdih jim je naporen, ob tem ne prinese občutka olajšanja. To, kar mi delamo spontano, nezavedno – dihamo, je njim edina misel. Nočem te bolezni!
Obrazna maska je postala nujni del osebne opreme. Nikamor brez nje. Če so rokavice zaznamovale delo z bolniki, kot zaščita pred HIV infekcijo, so nenadoma maske zaznamovale naše delo z bolniki, potencialno okuženimi z novim SARS – 2 virusom. Ne kakršna koli maska. Tista z višjo stopnjo zaščite, ffp2 ali celo 3. Takšne, ki se uporabljajo v operacijskih dvoranah in jih do tedaj nismo videli na no obrazih običajnih ljudi na cesti.
Celo več! Oblačiti smo začeli zaščitne kombinezone. Prve, ki smo jih dobili iz skladišč, so bili namenjeni za delo v primeru infekcije z ebola virusom. Prepoznavni so po že od daleč. Oranžno – rdeče barve, plastični so. Ljubkovalno smo jih poimenovali – ebola outfit. Trenirali smo proceduro oblačenja in slačenja, čisto in umazano cono, nemeščanje tudi začitnega vizirja, dvojnih rokavic ali zaščitnih očal, celo plinskih mask. Neprepoznaven je bil vsak, ki ni imel dodatnega napisa na kombinezonu.
Nosim korekcijska očala. Že po nekaj minutah so postala motna. Običajno je bil ohranjen le če centralni del vida. Včasih sem ob koncu oskrbe videla le še na eni strani, ravno toliko, da smo še lahko zaključili intervenco. Zaradi pomanjkanja zaščitne opreme smo kombinezone nekaj mesecev razkuževali. Po delu si jih namestil na obešalnik v kontejnerju in nato je kolega, v “ful” opremi vstopi in vključil razkuševanje s hidrogenperoksidom v aerosolu. In, potem prezračevanje in ponovna uporaba. Le tako je bilo mogoče zagotoviti oskrbo vse večjega števila bolnikov na terenu. Za vsakega “prehlajenega” bolnika nov kombinezon, nova maska, nov vizir ali zaščitna očala, nova para rokavic… ker nekateri so bili že okuženi, drugi “le” prehlajeni. Za nas je bil vsak bolnik potencialno okužen, ker hitrih testov še ni bilo na terenu. Bili smo previdni, najbolj kar je bilo mogoče.
Včasih je bil standard garderobnih omaric, da si imel dve, eno za uniformo za delo, druga za osebna oblačila. Kako zelo bi bilo to sedaj potrebno! Ob upoštevanju vseh pravil, še vedno obstaja visoka stopnja tveganja prenosa infekcije v domače okolje – z oblačili. Zato sem se običajno po prihodu domov slekla že kar v garaži in oblačila odložila na terasi. Na veter, na sonce. In je uspevalo! Domov nisem “prinesla” bolezni.
Se je pa začelo čutiti nelagodje v našem delu. Nič več v ambulanto v Zdravstvenem domu. Ob kakršnem koli stanju, ki bi lahko pomenil okužbo – gremo v kontejner! Kako oceniti stiskanje v prsnem košu kot del infekcije ali je razlog v kakšnem drugem bolezenskem stanju? Kako presoditi, če je oboje povezano? Kako pomagati poškodovancu, ki je potencialno okužen? Kako pomagati bolniku z možgansko kapjo, infarktom ob sočasni okužbi? Ali so na hišnem obisku pri enem bolniku drugi domači zdravi?
Nelagodje se je čutilo v zraku. Četudi je ne samo dolžnost, tudi želja pomagati bolniku, je občutenje nemoči pred potencialno okužbo vzbudilo kar nekaj nelagodja, pri mnogih pravega strahu. Strahu pred boleznijo, pred neznanim.
Moja mama ima več kot 80 let, kopico zdravil. Kako jo obvarovati, da se ne okuži? Žal je bil edini pravi ukrep – karantena. Srednjeveška metoda! Edina res učinkovita. Mesece se nismo videli v živo. Hudo!
In, nikjer ljudi na cesti, ulici. Celo sprehanaje po naravi je bilo bolj ali manj, če že ne čisto prepovedano, pa vsaj nezaželeno. Strah se je naselil v vse pore družbe. Pozdravljali smo se od daleč. Nič stiska roke! Nobenih obiskov! Velik privilegij je bilo imeti svoj vrt, teraso, sprehajalno pot, kjer ni drugih ljudi. Celo otrokom je bilo prepovedno igranje zunaj.
Delovna obveznost je bila pravi blagoslov. Dovoljen je bil izhod iz stanovanja. Potovanje na delo. Možnost izhoda iz kraja prebivališča. Vsaj nekaj svobode gibanja!
Spomnim se nedeljskega jutra, na državni meji in pogovora s policistom. “Nisem mislila, da bom vesela, da moram v nedeljo v službo. Je pravi privilegij, da lahko delamo, na delovnem mestu, kajne?” in, dežurna policistka je odgovorila: “Ja, moji doma so bili vedno nesrečni, ko sem šla ob praznikih, nedeljah v službo. Sedaj pa mi skoraj zavidajo.” Več časa za pomenek, saj ni bilo potnikov, ni bilo ljudi. Bili smo sami. Le dežurne službe, sistemi, ki morajo vedno delovati. Naenkrat izjemen privilegij, da lahko nemoteno delaš! Celo veseli smo bili, tudi dela v nedeljo in ob prazniku.
Zaradi tega naenkrat tako rekoč priviligiranega statusa, lahko pomagaš tudi drugim. Jim prineseš npr. zdravila iz ene države v drugo. Kar je bilo še nedavno nezamisljivo, postaja ponovno realnost. Državna meja je zaprta! Prehajajo le tisti, ki imajo do tega ne samo pravico, temveč delovno dolžnost. Mednarodni transporti, ki smo se jih tako hitro navadili, da so svobodni, imajo nove in nove omejitve. Nič ni več preprosto, enostavno! Meni je bilo omogočeno. Občutek je bil neverjeten. Imam razlog za prosto gibanje. Lahko pomagam, delam, ker imam prosto gibanje.
Na osnovi članka v Novem Listu me je poklicala ga. Damira Skansi, soproga Petra Skansija. Peter je bil med drugim celo svetovni prvak v košarki! Generacije so se veselile njihovih športnih uspehov, živele z njimi. Prepotoval je ves svet. Sedaj pa je bil nenadoma soočen z dejstvom, da ne sme preko državne meje, ne on, ne člani njegove družine, pa četudi po tako nujni zadevi, kot je potreba po zdravilih, ki so mu pošla. In smo se organizirali! Iz Ljubljane do Postojne, pa nato z menoj do Jurdanov in do tja je lahko prišel tudi on, seveda le z dovolilnico lokalnega štaba. Nepojmljivo še nekaj mesecev pred tem. Zelo me je razveselilo osebno spoznati športnika Petrovega formata. In tudi soproga, Damira, je opisala kopico dogodivščin, ki jih je preživela, ko je bil Peter v tujih klubih. Ampak, to, da niso mogli do zdravil, je bilo novo vsem. Vse je ohromilo.
Tudi otroci so bili v enaki situaciji. Nujna zdravila iz Italije ni bilo mogoče prinesti na noben način iz Trsta do Reke. Potrebna je bila še hladna veriga, da bi bila stvar bolj zapletena. In, jih je prinesel farmacevt v hladilni torbi do mejnega prehoda pri Kozini, so šla hitro z menoj do Jušičev in oče jih je prevzel, da so bila spet v hladilniku.
Ne “pomaga” ne status, ne premožnost. Z zaprtjem družbe – lockdownom, smo vsi naekrat “enakopravni” – omejeni v gibanju. Edini “privilegij” je bilo delo v službah, ki zagotavljajo delovanje države. In, smo pomagali tudi tako, da smo ljudem zagotovili osebno preskrbo, ki je država ni uspela organizirati. Vedno je na koncu človek, ki prispeva po najboljših močeh, da tudi družba funkcionira v danih okoliščinah.
Nedavni komentarji